Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. april ― V znanstvenofantastičnem filmu Spectral režiserja Nica Mathieua v produkciji Netflixa iz leta 2016 se nenavadna bitja bojujejo proti dobro opremljenim in oboroženim vojakom. Gre za nekakšne virtualne elektrostatične energetske tvorbe v oblikah človeške morfologije, nevidne za človeško oko, z močjo in agresivnim obnašanjem, ki mu človek ni kos. Po formi so ta bitja zelo podobna kreaturam, ki poseljujejo slikovne ekrane pričujočih podob Tilna Žbone. Podobnost ni le v formi, temveč tudi v vsebini, saj so tudi bitja na slikah Tilna Žbone nekakšni bojevniki v boju znotraj lastnega telesa. Oscilantni boj, notranji razkol, zavedanje nemoči prestopa je okruten. Je prostor lobanj, arkad, ki varujejo oči. V polju notranjega in zunanjega telesa teče različen čas, ki vodi v travmo teritorialnosti meja. Je čas v času morda namenjen reaktiviranju v človekovi zavesti? Ali je telo podzavedno polje varnosti? Je slutnja nekakšno preddverje, kjer se goji hotenje in kreira paleta želja? Mathieuvi »spektrali« želijo dominacijo. Človeški razdevičeni spektri zavesti v telesu verjetno tudi. V galeriji Insula smo postavili razstavo dveh umetnikov: Tilna Žbone in Andreja Savskega. Naslov razstave Lobanja arkada 2 je povzet iz naslova ene izmed Žbonovih slik, predstavljenih na razstavi. Naslov ni pomenski, je simboličen. Razstava združuje slikarska dela dveh svetov pod isto »arkado«, statičnega in dinamičnega, s podobnimi referencami. Tako Savski kot Žbona sta obrnjena v notranje polje eksistencialnih problematik individuuma. Dialog, ki je zastavljen kot razstava v razstavi, izpolnjuje koncept v lastnem kontrastu. Nasprotje črno-bele monumentalne dominantne ekranizacije Tilna Žbone je subtilno sugestivna serija malih barvnih podob Andreja Savskega. Objektivno realno je pred nami slikarska razstava, ki jo zastopajo likovna dela, izvedena v tradicionalni klasični maniri. Andrej Savski v svojih slikah uprizarja posamične protagoniste oziroma ozke sekvence, povzete iz filmov pomembnih režiserjev

Center in Galerija P74, 30. marec ― Foto: Arhiv Galerije P74 V četrtek 26. 3. 2026 je potekalo srečanje strokovne žirije za izbor nominirancev Nagrade skupine OHO 2026. Strokovna žirija v sestavi Barbara Borčić (kustosinja in kritičarka, Ljubljana), Mojca Grmek (umetniška vodja, Hiša kulture Pivka), Miroslav Karić (kustos, Muzej sodobne umetnosti Beograd) in Tadej Vaukman (vizualni umetnik, Ljubljana) je soglasno izbrala letošnje nominirance nagrade. Izbrani so: Živa Božičnik Rebec Ajda Kadunc Tajda Stiplovšek Jug Jernej Šimec Na javni razpis je prispelo 34 prijav. Vsem umetnicam in umetnikom se zahvaljujemo za sodelovanje, nominirancem pa iskreno čestitamo. Nagrada skupine OHO je osrednja nacionalna nagrada za mlade vizualne umetnike, ki jo je ustanovil Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. leta 2005. Nagrada je članica mednarodne mreže Young Visual Artist Award, ki združuje nevladne organizacije centralne in vzhodne Evrope. Rezidenco v New Yorku pripravljamo v sodelovanju z ameriškimi partnerji Trust for Mutual Understanding New York in Residency Unlimited, New York, ki organizira in koordinira bivanje in ustvarjanje umetnikov v ZDA. Po dvomesečni umetniški rezidenci v New Yorku sledi samostojna predstavitev dobitnika nagrade v Galeriji P74 v Ljubljani. Izbiro zmagovalke/zmagovalca Nagrade skupine OHO 2026 nadaljujemo v prvi polovici maja 2026 v Ljubljani, ko bo strokovna žirija po ogledu razstave nominirancev in ob individualnih pogovorih razglasila zmagovalko/zmagovalca. Foto: Živa Božičnik Rebec Živa Božičnik Rebec (1991, Ljubljana) je študirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, diplomski študij unikatno oblikovanje – steklo in keramika (2010-2014), ter magistrski študij video in novi mediji, nadalje na oddelku kiparstva (2014-2016). Umetniška praksa Žive Božičnik Rebec je spekulativna in objektno-orientirana kot tud

Hiša kulture v Pivki, 28. marec ― osebna razstava Nina Slejko Blom Modra rdeča nit (Bila sem pes)3. – 24. 4. 2026 otvoritev 3. 4. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Nina Slejko Blom je mednarodno uveljavljena vizualna umetnica, ki v svojem delu povezuje osebno in intimno s kritičnim odnosom do sveta umetnosti in njegovih institucij ter različnih drugih struktur moči. Deluje na področju slikarstva, instalacij in umetniških publikacij, občasno pa ustvarja tudi slikanice. Razstava z naslovom Modra rdeča nit (Bila sem pes) je konceptualno zasnovana kot pregled umetničinega 20-letnega slikarskega ustvarjanja. A gledalec v nasprotju s pričakovanji ne bo videl veliko slik, saj umetnica predstavlja svoj opus skozi minimalistično stensko risbo, kjer modra črta, nanesena z mizarsko kredo na steno, sledi pičli izbiri slik, tako novih kot arhivskih, in pri tem namerno izpušča večino ostalih. Glavnina opusa je tako predstavljena zgolj z modrimi sencami, podobnimi tistim, ki ostanejo na steni, ko slike, ki so nekoč visele tam, snamemo. Nekatere ključne arhivske slike, ki zaznamujejo pomembne mejnike v opusu, so sicer na voljo za ogled, vendar zgolj kot reprodukcije v spremnem katalogu. Tudi nova produkcija, ki jo zastopa nekaj izbranih del z upodobitvami psov, se nanaša na preteklo ustvarjanje, saj z njimi umetnica simbolno obeleži svoje 20-letno delo na področju umetnosti, ki ga opravlja z neumno predanostjo psa, vztrajno in pohlevno, hvaležna za vržene drobtine. Vse naštete strategije imajo namen, da razstava odločno prekine s preteklostjo in usmeri pogled v prihodnost. Njen osrednji element je simbolna moč modre niti – motiv, v katerem se prepletajo kulturne, duhovne in metafizične asociacije. Modra nit namreč v različnih tradicijah opominja na izvor, poreklo in prednike, pa tudi na vseobsegajočo božansko povezanost obstoječega. Obenem spodbuja pogum, modrost in zdravljenje, torej vodi naprej, odpira nove poti. Modra nit se izteče v osrednje slikarsko delo na razstavi – bleščečo ikono, ki prikazuje stilizirano