Hiša kulture v Pivki, 3. januar ― osebna razstava PLATEAURESIDUE Anima spirare: Prolog in Himna9. – 30. 1. 2026 otvoritev 9. 1. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek P L A T E AU R E S I D U E (slo. ostanek planote) je namišljena identiteta umetniškega dvojca, ki ga sestavljata Aljaž Celarc in Eva Pavlič Seifert. V svojih delih se ukvarjata s pokrajinsko ekologijo in iščeta nove načine ozaveščanja javnosti o tej problematiki. Njuno osnovno izrazno sredstvo so video instalacije, v katerih dajeta glas vsem udeležencem in sodelavcem, pa tudi naravnim oblikam, kot so skale, zrak, organizmi in drugi skupki snovi, ki jih reorganizirata v nove nenavadne oblike in sisteme. Na tokratni razstavi predstavljata novo delo, ki je nastalo v sodelovanju z več ljudmi in institucijami. Delo sestavlja objekt – glasbilo – in videodokumentacija o njegovem nastanku in uporabi. Gre za eolsko harfo, 13-strunski inštrument, ki ga igra veter. Tradicionalna eolska harfa, imenovana po starogrškem bogu vetra Eolu, je v osnovi lesena škatla z resonančno ploščo in strunami, napetimi po dolžini čez dva mostova. Inštrument mora biti postavljen na prosto ali ob odprto okno, kjer lahko veter piha čez strune in tako proizvaja zvoke. Harfa, predstavljena na razstavi, je nekaj posebnega. Njena zgodba se začenja februarja 2023, ko sta brata Gorazd in Jani Kutin pri obnovi starega kala v Lazeh v Čadrgu našla potopljene hlode jelke. Izkazalo se je, da gre za okrog 6500 let star les, ki je še vedno zdrav in primeren za obdelavo. Da bi lesu dali novo življenje in ga tako čim dlje ohranili, so se bratje Kutin odločili, da iz njega naredijo različne glasbene inštrumente (kitara, violina, lira, piščal, boben itd.), v sodelovanju s  P L A T E AU R E S I D U E pa tudi eolsko harfro. Starodavni les je uporabljen za resonančno ploščo in intarzijo na aerodinamičnem pokrovu, ki prikazuje stilizirano krajino z ladjo, gozdom, vetrno elektrarno in satelitom. Avtorska skupina, v kateri poleg dvojca P L A T E AU R E S I D U E sodelujeta tudi glasbenika Enja

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. december 2025 ― Struggles Beyond Repair (Brezizhodna prizadevanja) sledi dogajanju v ozadju delovanja Inštituta za zaščito plesni. Fiktivna nevladna organizacija je od ustanovitve leta 2022 osrednje raziskovalno telo za proučevanje plesni v javnih ustanovah, ki utemeljuje trajnostni postrestavratorski model in pionirsko razvija alternativne smernice na področju naravne in kulturne dediščine. Leta 2025 se inštitut sooča z možnostjo propada zaradi številnih – materialnih, etičnih in administrativnih – kriz, ki bi lahko prekinile njegovo nadaljnje delovanje. V razširjeni videoigri Struggles Beyond Repair se ob koncu navidez vsakdanjega delavnika znajdemo v osamelih in od zunanjosti izoliranih prostorih inštituta, popolnoma prilagojenih delovnim, raziskovalnim in razvojnim procesom, ki se v njih izvajajo. A med vohljanjem po datotekah in predalih se postopoma dokopljemo do zatohlega zaledja, v katerem ozračje nerešljivih problemov in nevzdržnih pogojev izčrpava tudi osrednji predmet raziskav, okoli katerega se je inštitut sploh vzpostavil: plesen Stachybotrys chartarum. Medtem ko so idejni in materialni temelji inštituta očitno načeti, organizacija lastnemu razkroju kljubuje z ritualističnim vzdrževanjem delovnih postopkov, nenehno usmerjenih k iskanju rešitev, ki bi odložile soočenje z razpadom. Kot spekulativna kondenzacija institucionalnih mehanizmov poznega kapitalizma na pragu grozeče podnebne prihodnosti inštitut deluje kot aparat, ki s potrebo po skrbi in upravljanju ohranja predvsem lasten obstoj. Med igranjem težko ubežimo slutnji, da smo tudi same_ postale_ del živih in obrobnih podpornih struktur, ki morajo delati dalje in proizvajati vtis nemotenega delovanja za utemeljitev inštituta tudi po izčrpanju njegovega poslanstva. Ključni odpor se tako oblikuje na molekularni ravni, ki prehaja med razpokami izčrpanega sistema, ko plesen, ki je bila nekoč predmet raziskav, dokončno uveljavi svoj model obstoja: trajnost kot počasno, a neizbežno vztrajanje razkroja … Maja Burja kurato