Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 28. januar ― V okviru umetniškega raziskovanja biokibernetskih sistemov in biopolimerov Vivien Roussel v tokratnem projektu raziskuje odnose med človekom, strojnim zaznavanjem in živim mikrobnim organizmom. V projektu, ki tematizira tehnofilne življenjske oblike in računalniške sisteme, kombuča – simbiotska kultura bakterij in kvasovk (SCOBY) – prevzema vlogo liminalnega vmesnika, prek katerega stopamo v stik z nečloveškimi oblikami inteligence. Živi sistemi, za razliko od ljudi, prostor in čas dojemajo na svojstveno drugačen način. Različne žviljenske oblike se razvijajo v sebi lastnem tempu, ki ga oblikujejo fizikalni zakoni, metabolični ritmi in senzorične omejitve. Biološko omejeno človeško zaznavanje ponuja le delno in pristransko razumevanje živega sveta. Sodobno računalništvo v veliki meri deduje te omejitve in daje prednost hitrosti, abstrakciji in nadzoru, medtem ko izključuje počasne, stohastične in materialne oblike kognicije. V postavitvi ‘asinhrona {kombuča}’ s senzorji zaznana prisotnost obiskovalca sproža osvetljevanje kombuče in vpliva na njeno presnovo in bioelektrično aktivnost. Električna nihanja se neprekinjeno merijo in upodabljajo kot vizualizacija v realnem času – ki je hkrati znanstvena in hermenevtična. Z umikom obiskovalca svetloba zbledi, živi sistem pa se vrne k lastnim ritmom in ponovno umiri signal. Kombuča tu ni pasivni substrat, temveč deluje kot živi rezervoar: prilagodljiv, nedeterministični sistem, ki dražljaje obdeluje skozi lastno notranjo dinamiko. Projekt, navdihnjen s kibernetiko in rezervoarskim računalništvom (reservoir computing), zavrača interakcijo, temelječo na ukazih, temveč spodbuja medsebojno uglaševanje. Ljudi in stroje vabi, da se prilagodijo časovnosti organizma, namesto da bi ga silili v izračunavanje po meri človeška. Kombuča se ne zgolj odziva na spremembe, temveč se z rastjo v njeni obliki kaže materialna sled preteklih interakcij – biološki spomin, v katerem debelina, tekstura in struktura beležijo kopičenje srečanj. Rast

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. januar ― V projektu Dysonov vrt se pred nami razpira slepa pega človeškega raziskovanja vesolja: tiha in sistematična prisotnost ne-človeških organizmov, ki so jih v orbite nad Zemljo pošiljali, še preden se je tja odpravil prvi človek. Živalska, rastlinska, glivna in mikrobna telesa, vključena v zgodnje poskuse aviatorstva in raketnih tehnologij, so delovali kot eksperimentalni potniki za preverjanje biološkega odziva na ostre pogoje poletov in bivanja zunaj Zemlje, ter omogočila kasnejšo človeško prisotnost v vesolju. Številni med njimi še danes krožijo okrog planeta kot organski ostanki fatalnih vesoljskih programov, ki se v duhu nekropolitike vesoljskih agencij nadaljujejo z novimi eksperimenti po celotnem spektru astrobiologije v radikalnih okoljih. Kljub svoji konstitutivni vlogi pri razvoju zunajzemeljskih pogojev bivanja ostajajo v zgodovinskih narativih in vesoljskem pravu obravnavani predvsem kot potrošna infrastruktura znanstveno-tehnološkega napredka. Avtorica projekt Dysonov vrt umešča v vrzel, ki spremlja človeško ekspanzijo v vesolje, ter s pojmovnim aparatom problematizira antropocentrične narative raziskovanja. Na osnovi obsežne raziskave fragmentiranih arhivov, okornih poročil in razpršenih znanstvenih zapisov se na razstavi dopolnjuje ta arhiv ne-človeških astronavtov. Te avtorica imenuje zoonavti, fitonavti, mikronavti in mikonavti, ne kot taksonomske kategorije, temveč kot politično-jezikovni poskus vpisovanja ne-človeškega življenja v zgodovino vesoljskih poletov. Na podlagi zbranega arhiva ne-človeških udeležencev vesoljskih potovanj se prepletajo tri perspektive: institucionalna, v kateri je življenje zvedeno na protokol in merljivost; perspektiva organizmov, ki v ekstremnih pogojih razvijajo strategije preživetja; ter perspektiva rakete kot tehnološkega telesa, ki s svojo materialnostjo in omejitvami sooblikuje njihove usode. V tem trikotniku se razkrivajo zemeljski kolonialni vzorci mišljenja in njihovi prenosi v orbitalni prostor. V projektu je fok